8. februarja 1810 (umrl 1875), se je rodil Eliphas Levi, katerega pravo ime je bilo Alphonse-Louis Constant. Ta veliki um, kateri je pomembno vplival na takratno in kasnejše dogajanje v Evropi, je napisal nekaj knjig, od katerih so najbolj znane Dogma in ritual visoke magike in njegovo najpomembnejšo delo Ključ misterijev. Prav tako je naveden, kot eden izmed Svetnikov Gnostične Katoliške Cerkve. Znana je tudi njegova upodobitev Bafometa (na desni), katera pa še vedno vzbuja strah, predvsem tistim, kateri se še niso uspeli "zbuditi" iz "krščansko vsiljenega strahu". Ali po domače povedano, ne mislijo s svojo glavo. Mogoče, bom še kdaj napisal kaj na to temo. Drugače, pa se ta slika, da preštudirat preko 15 Atuja tarot kart. No, kakor koli, mi gremo naprej. Spodaj podajam nekaj odlomkov, tako za »pokušino«, iz Levijevega najpomembnejšega dela, Ključ misterijev. Izdana (2006) je bila tudi v slovenskem jeziku v prevodu Janez Trobentarja. Dobi pa se v knjigarnah ali na tem naslovu:
ELIFAS LEVI
KLJUČ MISTERIJEV
V SKLADU Z
ENOHOM,
ABRAHAMOM, HERMESOM TRISMEGISTOM
IN
SOLOMONOM.
»Religija pravi: 'Verjemi in boš razumel.'
Znanost pa je prišla, da bi ti rekla: 'Razumi in boš verjel.'
»Tedaj bo znanost spremenila svojo fasado;
duh, ki je bil tako dolgo razstoličen in pozabljen,
bo zavzel svoje staro mesto; izkazalo se bo, da je
stara tradicija vsa resnična in da je celotno poganstvo le
sistem izkvarjenih in zamenjanih resnic, in da bi ga prečistili,
zadostuje to, da jih postavimo, tako rekoč, znova nazaj na njihovo
mesto, da jih bomo uvideli sijati z vsemi njihovimi žarki.
Z eno besedo, vse ideje se bodo spremenile;
in ker z vseh strani mnoštvo izbranih vpije v en glas:
'Pridi, Gospod, pridi!', čemu bi črtili može, ki se mečejo naprej
v to veličastno prihodnost, ponosni na to, da so jo predvideli?«
(J. De Maistre, Soirees de St.Petersbourg.)
:
:
TRETJI DEL
MISTERIJ NARAVE
VELIKI MAGIJSKI DEJAVNIK
GOVORILI smo o neki neskončno se raztezajoči substanci.
Ta substanca ali snov tvori zemljo in nebo; se pravi, da je, v skladu z njeno stopnjo polarizacije, fina ali groba. Ta snov je to, kar je Hermes Trismegistos imenoval velika Telesma. Ko proizvede sevanje, se imenuje Svetloba.
To je ta snov, ki jo je Bog ustvaril pred vsem drugim, ko je rekel, »Naj bo svetloba.«
Ona je obenem snov in gibanje.
Ona je fluid, in neprestana vibracija.
Njena inherentna sila, ki jo spravi v gibanje, se imenuje magnetizem.
V neskončnem je ta edinstvena substanca eter ali eterična svetloba.
V zvezdah, ki jih ona magnetizira, postane astralna svetloba.
V organiziranih bitjih pa svetloba ali magnetni fluid.
V človeku ona oblikuje astralno telo, ali plastični medij.
Volja inteligentnih bitij deluje neposredno na to svetlobo, in preko nje na vse tiste dele Narave, ki so podvrženi preoblikovanju inteligence.
Ta svetloba je običajno ogledalo vseh misli in vseh oblik; ona ohranja podobe vsega, kar je kdaj obstajalo, odseve minulih svetov, ter po analogiji, obrise prihodnjih svetov. Ona je instrument taumaturgije in divinacij ali prerokovanja, kar nam preostaja, da razložimo v tretjem in zadnjem delu tega dela....
DRUGO POGLAVJE
ŽIVLJENJE IN SMRT - SPANJE IN BUDNOST
SPANJE je nepopolna smrt; smrt je popolno spanje.
Narava nas prisiljuje k spanju, da bi nas navadila na idejo smrti, in nas s sanjami opozarja na obstoj drugega življenja.
Astralna svetloba, v katero nas pogrezne spanje, je kakor ocean, v kateri plavajo neštete podobe, razbitine uničenih bitnosti, prividi in odsevi tistih, ki minevajo, slutnje tistih, ki imajo za priti.
Naše nervno razpoloženje privlači k nam tiste podobe, ki odgovarjajo našim zahtevam in naravi naše utrujenosti, enako kakor magnet, ki premika razne delčke kovin, posebej rad privablja železne občutke.
Sanje nam razodevajo bolezen ali zdravje, spokojnost ali zmedenost, našega plastičnega posrednika, in posledično tudi našega nervnega aparata.
One oblikujejo naše slutnje vsled analogije, ki jo podobe njim predstavijo.
Vse ideje imajo namreč dvojen pomen za nas, odnašajoč se na naše dvojno življenje.
Obstaja jezik sna; v budnem stanju ga je nemogoče razumeti, ali celo razporejati njegove besede.
Jezik sna je jezik narave, hieroglifski v svojem značaju in ritmičen v svojem glasenju.
Sen je lahko omotičen ali pa luciden.
Blaznost je nenehno stanje vrtoglavega somnambulizma.
Nasilno vmešavanje lahko blazneža spravi k pameti, ali pa ga ubije.
Halucinacije, ko zadobijo odobravanje inteligence, so prehodni napad blaznosti.
Vsaka miselna utrujenost sprovocira dremež; a če utrujenost spremlja nervna razdraženost, potem je spanje nepopolno in navzame značilnost somnambulizma.
Včasih zaspimo, ne da bi se tega zavedali, sredi resničnega življenja; in potem, namesti da bi mislili, sanjamo.
Kako je mogoče, da se spominjamo stvari, ki jih nikdar nismo doživeli? Ker smo jih sanjali v budnem stanju.
Ta pojav neprostovoljnega in nezaznavnega spanja, ko nam le-to nenadoma premosti resnično življenje, se pogostoma dogodi tistim, ki prenaprezajo svoj nervni organizem vsled izgredov, bodisi v delu, budnosti, pitju ali erotiki.
Monomaniaki spijo, ko izvajajo nerazumna dejanja. Ko so budni, se ničesar več ne spominjajo.
Ko je policija aretirala Papavoinea, jim je mirno rekel te nenavadne besede: Zamenjali ste me z nekom drugim.
To je bil somnambulist, ki je še vedno govoril.
Edgar Poe, ta nesrečni genialni možakar, ki se je omamljal, je zastrašljivo opisal somnambulizem monomaniakov. Včasih gre za morilca, ki sliši, in kar se mu zdi, da vsi slišijo, skozi zidove grobnice bitje srca svoje žrtve; včasih gre za zastrupljevalca, ki, nenadoma si rekoč, »Varen sem, če le ne grem in se prijavim,« konča s sanjanjem na glas, da se gre prijavit, in v resnici to tudi dekansko stori. Edgar Poe si ni izmislil teh oseb, niti dogodkov v svojih nenavadnih novelah; on jih je sanjal v budnem stanju, in zato jih je tako dobro odel v barve tako šokantne stvarnosti…..
Ni komentarjev:
Objavite komentar