SMEH
Toda žalost žalujoče Matere in melanholijo umirajočega Moža je pometel v ropotarnico preteklosti samozavesten nasmeh nesmrtnega Otroka.
In ne obstaja bolj kritična Vizija v karieri Adepta Horusovega Eona, kot je Vesoljna Šala.
V tem transu on v celoti sprejme Formulo Ozirisa in jo v dejanju preseže; Centurionovo kopje, ne da bi ga ranilo, predre njegovo srce in Rabljev meč mlahovo pade na njegov tilnik. Odkrije, da je Tragedija, ki je toliko stoletij predstavljala tako zagonetko, zgolj farsa, namenjena zabavi otrok. Pavliha se zgrudi zgolj zato, da bi nato vstal in se zarežal: "Ratatatat! In spet sem tu!" Džudi, Birič, Krvnik in Vrag so zgolj družabniki v tej igri.
In ker so (konec koncev) dejstva, ki jih doživlja kot tragična, dovolj resnična, je bistvo rešitve v spoznanju, da sploh niso resnična, kakor je mislil, njemu pripadajoča, temveč so zgolj en niz pojavov, zanimiv, kakor tudi bedasto nemočen, da bi ga prizadel, tako kot katerikoli drug niz. Njegova osebna potrtost je posledica njegovega strastnega prepričanja, da je ta nepomembna gruča Dogodkov edina realnost in najpomembnejša v vsej tej masi neskončne Manifestacije.
Zaznavanje Vesoljne Šale tako neposredno vodi do Razumevanja Ideje Sebstva, kot obmejnega Vesolju in obenem z njim združenega, njega ustvarjajočega in od njega ločenega; čigar to troedino stanje je, kakor je dobro znano, eno najnujnejših stadijev Samadhija. (To je višek enega izmed dveh najpomembnejših poglavij Bhagavadgite.)
V tem je nadaljna odlika; ideja Smeha vsebuje tudi idejo krutosti, kar so potrdili mnogi filozofi; in to je nedvomno tisto, kar so mnoge Mistične Šole Prepodajalcev Usmiljenja izključile iz svojih učnih načrtov. Edini odgovor je skomig z rameni v humornem preziru. Kajti ravno na tej skali so se vse njihove pogumne barke raztreščile, ena za drugo, sredi večnega krohota Oceana. Narava je polna krutosti; njeni viški radosti in zmagoslavja so naznačeni s smehom. To je prava fiziološka eksplozija in relaksacija napetosti, ki ga proizvede. Zanimivo je, da droge, kot sta Cannabis Indica in Anhalonium Lewinii, ki "zrahljajo nosilce duše, da ji dajo dihati", povzročijo trenuten krohot, kar je njihov značilen učinek.
Oh, kako velikanski je prezir do ozkogrudnega sebstva, ki ga rodi občutek Gargantuovske disproporcionalnosti, zaznane v tem smehu!
Zares je ubijajoč, ob najrazuzdanejši kanibalski orgiji, ki vznejevolji črnosuknjarskega misionarja, ta resni Jaz, ki telebne v kotel. Te-he! - Glas Civilizacije - Poslanec Belčevega Boga - babl, babl, babl! Vrzi not še en ščepec tapametnih, brat! In sladko dišeč dim se dvigne ter z izredno sramno zapeljivim pajčolanom zaodene brezsramna telesa Zvezd!
Onstran vsega tega je praktičnega pomena - kajti na kažipotu na vsakem ovinku Poti Modrih piše NEVARNOST - izhajajoč neposredno iz tega potom vrline samega tega izničenja Jaza, raba Smeha kot garancije zdravja. Kako lahko je šarlatanom retorike izpriditi preprosti entuziazem duše! Ob tem nam nič ne pomaga, če nismo toliko bistri, da bi ne poznali te absurdneže? Brezno idiotizma nima mej in tja nas hočejo ti šušmarji vreči - in naš edini odrešilni refleks je avtomatski dovtip Smisla za humor!
Robert Browning ni bil daleč od Kraljestva Boga, ko je zapisal:
"Bodimo veseli, da nas žene
Iz spremembe v spremembo neprestano,
Da peroti naših duš nikdar niso zložene;"
in koneckoncev je vsaj malo soli v Juvenalovem roganju: "Satur est cum dicit Horatius 'Evohe!'" To bo treba namreč še zapisati, da je nekdo nudil svojemu tovarišu pomoč ali pomiritev s spakovanjem.
Ne, Vesoljna Šala, čeprav to ni pravi Trans, je pravzagotovo sredstvo Miline in se je mnogokrat izkazala za sestavino Univerzalnega Solventa.
Nazaj k Browningu, k pogumnim zadnjim besedam, ki jih je napisal, ko je odbilo osemdeset let na uri njegove starosti:
"Vedro pozdravi neznanca!
Daj mu prednost, s prsmi na hrbet skupaj oba.
'Pogumno, le naprej', mu kliči, 'Hitro, brez strahu,
nikoli ne kloni, in brez ustavljanja!
Tako tam, kakor tu!'"
Amen.
"Če svet bi razumeli,
Kako dober je, bi ga dojeli,
Kakor ples zelo delikatne vrste!"
Resnično! končajmo z najnenadnejše presenetljivimi Besedami nekega Angela iz 'Vizije in Glasu', ki je Vidcu dopustil spozabiti se v najsvetejšem Transu, s tole veselo krohotno frazo: "Ampak jaz grem plesat!"
Table Zakona? Neumnost! Solvuntur tabulae - risu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar