UMIK

Ponedeljkov večer na hribu iznad mestnega parka, tam od zadaj za tistimi groznimi antenami, katere se tako bohotijo na vrhu, se začne rob gozda iz samih mogočnih hrastov. Znotraj tega "mogočnega obzidja" pa rastejo bukve prav tako veličastne. Za robni gozd je značilno, da rastejo krošnje dreves "poudarjeno" navzve, da ščitijo samo notranjost. Kot lupina. Tega robnega gozda je v Sloveniji 115 000 km, za tri in pol krat ovit okoli ekvatorja. 

Prav tako se tri in pol krat dviguje in ovija tudi kundalini in tako prilagam še eno svojo "starejšo" sliko na to temo.

Drugače pa, ne vem sicer, kaj si misliti vi, kateri to berete, ampak mene ta dekanat (Devetka Mečev-Krutost) "ubija". "Nervoza" se je zasidrala v "zraku" in lebdi. Umik, kakor je razloženo v tem delu : "Kakorkoli že, obstaja način obnašanja do te karte: pot pasivnega odpora, umik, sprejetje mučeništva", mi je "edina" možnost. Pot pasivnega odpora, mi je že kot sprejetje mučeništva;), ker se v pasivnem odporu tako namučim, da sem še komaj pripravljen na umik;). In zato sem bil toliko bolj "pomirjen" na mojem umiku ta ponedeljek v ta gozd, kjer sem srečal to srno, katera se ni nič bala. Pasla se je, me gledala in se pustila še slikat :)

p.s.

pa čisto slučajno sem oddal ta zapis na štiri 0000

pa ne čisto slučajno moram še povedat, da mi je Slika iz ogledala, vedno bolj všeč ;)