TAO TEH KING

Predstavljam še en prevod in to knjige TAO TEH KING (Lao Tze-a) katero je uredil in pokomentiral A. Crowleya. Da bi se lahko malo bolje razumelo, kako težko je bilo to knjigo napisat (joj, pa tudi prevest v slovenščino), je spodaj odlomek iz Magike brez solz, 35. poglavje, katero tudi tvori predgovor pričujoče knjige. Kakor tudi ostale izvode/prevode knjig A.C., katere sem omenil na svojem blogu, je tudi ta izpod peresa Janez Trobentarja.

35

Tao

(2)

Cara Soror,

Delaj po svoji volji in to naj ti bo ves Zakon.

        Ti si edina oseba med mnogimi, ki se zanimaš za moj prevod Tao Teh Kinga. Seveda, hočem ga natisniti; a kaj, ko ima prednost toliko drugih reči. Zato ti pošiljam Uvod, v upanju, da bo stimuliral stvar do te mere, da se bo našel nek drug založnik, ki mu bo dal možnost za splavitev na širno morje.

        Zavezal sem se, da svoje življenje posvetim Magiki na Veliko noč 1898 (era vulgari) in bil deležen svoje prve iniciacije 18. novembra istega leta.

        Moj prijatelj in gorniški družabnik Oscar Eckenstein mi je dal prvi poduk v učenju nadziranja uma, v začetku leta 1901 v Mexico Citiyu. Sri Parananda, namestnik pravosodnega ministra na Ceylonu, eminentni pisec in učitelj Joge, s stališča ortodoksnega šivaizma, ter Bhikkhu Ananda Metteya, (Allan Bennett) veliki angleški Adept, ki je bil eden mojih najzgodnejših instruktorjev v Magiki, in se je pridružil Sanghi v Burmi leta 1902, sta mi dala prve osnove v mistični teoriji in praksi. S slednjim sem nekaj mesecev prebil v Candyju na Ceylonu, dokler ni uspeh kronal moje delo.

        Pravtako sem preučeval vse različice azijske filozofije, posebej v zvezi s praktičnim problemom spiritualnega razvoja, Sufi doktrine, Upanišade, Sankhyao, Vede in Vedanto, Bhagavad-Gito in Purano, Dhammapado, ter mnoge druge klasike, skupaj s številnimi teksti Tantre in Joge, avtorjev kot so Patandžali, Vivekananda, itn. itn. Nemalo teh učenj je učenjakom še povsem neznanih. Celotno domeno svojega študija sem naredil razumljivo kot je le bilo mogoče, ne zanemarjajoč nobeno šolo mišljenja, najsibo še tako nepomembna ali odbojna.

        Vse te učitelje sem kritično preiskal v luči svoje praktične izkušnje. Fiziološka in psihološka poenotenost človeštva je zagotavljala, da raznolikost izraza zakriva neko enovitost smisla. To odkritje mi je nadalje potrdilo poroštvo judovske, grške in keltske tradicije. Ena bistvena resnica je bila skupna vsem kultom, od Hebridov do Rumenega morja; in tudi glavne veje so se izkazale za esencialno istovetne. Zgolj listje je izkazovalo protislovnost.

        Ko sem hodil preko Kitajske leta 1905-6, sem bil povsem oborožen in opremljen z zgornjimi kvalifikacijami za naskok na do-tedaj-še-nerešen problem kitajske predstave o religiozni resnici. Praktične študije psihologije Mongolov, ki sem jih srečal na svojih popotovanjih, so mi že dale slutiti, da je njihova acentrična predstava vesolja verjetno zavestni izraz njihovih dejanskih psiholoških značilnosti. Zatorej sem bil pripravljen, da raziščem učenja njihovih filozofskih in religioznih Učiteljev brez predsodkov, ki so napore misionarskih sinologov vselej naredili za jalove; vsekakor vseh orientalskih učenjakov, razen ene same izjeme Rhysa Davidsa. Pred njim so prevajalci vsi po vrsti smatrali, z absurdno naivnostjo, ali (pogosteje) arogantno fanatičnostjo, da je moral kitajski pisec izpovedovati bodisi bolj ali manj popačeno in izkvarjeno različico neke krščanske predstave, ali pa povsem neresne nesmiselnosti. Celo tako velik mož, kot je Max Muller, v svojem uvodu v Upanišade, se zdi le delno nagnjen k priznavanju, da se navidezne trivialnosti in bedastoče mnogih odlomkov iz teh tako imenovanih svetih spisov nam nemara zdijo take zaradi našega nepoznavanja zgodovinskih in religioznih okoliščin, katerih poznavanje bi jih naredilo za nerazumljive.

        Med mojimi samotnimi popotovanji med goratimi pustinjami Jun Nana, je duhovna atmosfera Kitajske prodrla v mojo zavest, zahvaljujoč odsotnosti kakršnegakoli intelektualnega vsiljevanja organa vednosti. Tao Teh King je razodel svojo preprostost in izvrstnost moji duši, malo po malo, kakor so pogoji mojega fizičnega, nič manj mojega duhovnega življenja, prodrli v svetišča mojega duha. Filozofija Lao-tzeja se mi je izporočila, navkljub vztrajnemu trudu mojega uma, da bi jo prisilil prilagoditi se mojemu vnaprej ustvarjenemu mnenju o tem, kaj bi morala pomeniti. Ta proces, ki je tako pognal korenine v moji najnotranjejši intuiciji tekom teh strahovitih mesecev potovanja čez Jun Nan, se je nadaljeval še naslednja leta. Kadarkoli sem se čutil sposobnega še enkrat umakniti se motnjam in tratenju, v katere nas sili stik s civilizacijo, pa naj se še tako trudimo boriti se proti njeni nadutosti, v sveto samoto puščave, bodisi med španske siere ali pa v saharski pesek, sem spoznal, da Lao-tzejeva filozofija prevzema mojo dušo vedno znova, vsakič subtilneje in siloviteje.

        Toda niti Evropa, niti Afrika ne izkazujeta take pustote, kot jo Amerika. Najponosnejši, najupornejši, najgorši kmet puste Španije, najprimitivnejši in najpraznovernejši Arabec najoddaljenejše oaze, sta v najslabšem primeru malo več kot pikra in malo manj kot prijazna; dočim se v Združenih Državah domala vselej zavemo instinktivne odsotnosti vsake simpatije in razumevanja celo ob najšarmantnejših in najbolj kultiviranih ljudeh. Zato je bilo med mojim izgnanstvom v Ameriko, ko so se Lao-tzejeva učenja najhitreje razvila v moji duši, venomer stremeč navzven, dokler nisem začutil ukaza, ne, neizogibnosti, da jih izpovem v izrazih zavestne misli.

        Kakor hitro me je zaposedla ta odločitev, sem spoznal, da je naloga zelo blizu nemogočemu. Njegove najpreprostejše ideje, prvobitni elementi njegove misli, nimajo nobenih pravih korespondenc v katerikoli evropski terminologiji. Sama prva beseda »Tao« predstavlja povsem nerešljiv problem. Prevajali so jo kot »Razum,« kot »Pot«, »TO ON.«  Noben od teh izrazov ne vsebuje neke pristne predstave o Tau.

        Tao je Razum v tem smislu, da substanco stvarstva lahko deloma dojamemo kot nujen odnos med elementi mišljenja, ki določajo zakonitosti razuma. Z drugimi besedami, edina resničnost je to, kar nas prisili, da povežemo različne oblike iluzije, kakor to počnemo. Tako je očitno nespoznaten in se ga ne da izraziti niti z govorom, niti s tišino. Vse kar lahko vemo o njem, je to, da vsebuje neko silo (ki, kakorkoli gledano, ni on sam), s katere vrlino se vsa bitja pojavljajo v oblikah, ki ustrezajo naravi nujnosti.

        Tao je pravtako »Pot« - v sledečem smislu: nič ne obstaja, razen v odnosu do drugih enako domnevnih idej. Nič ne more biti spoznano po sebi, temveč zgolj kot nekaj udeleženega v nekem nizu dogodkov. Resničnost je potemtakem v gibanju, ne v gibajočih se stvareh. Ne moremo dojeti nečesa, razen kot en domnevni element zapaženega vtisa spremembe.

        To lahko izrazimo še drugače. Naše znanje o nečem je v resnici vsota naših zapažanj njegovih soslednih premikov, se pravi, njegove poti od dogodka do dogodka. V tem smislu lahko Tao prevedemo kot »Pot«. To ni stvar po sebi v smislu nekega objekta, ki bi bil na razpolago dojemanju čutom ali umu. To ni vzrok česarkoli; prej je kategorija v ozadju vsega bivanja ali dogajanja, in zatorej resnična in stvarna, kakor je vse iluzorno, bivši zgolj zaznamki, izumljeni zavoljo prikladnosti za opisovanje naših izkušenj. Tao ne poseduje nobene moči za povzročanje bivanja ali dogajanja česarkoli. Vendar nam naša izkušnja govori, ko jo analiziramo, da je edina stvarnost, v katero smo lahko prepričani, to itje ali Pot, ki tvori vso našo vednost.

        Kot TO ON, ki se površinsko lahko zdi najboljši prevod Taa, kakor je opisan v tekstu, pa je najvarljivejši od trojice. Kajti TO ON (gr. BITje; op.p.) poseduje neko razširjeno soznančnost, ki vključuje celoten sistem Platoničnih predstav, kar pa je najbolj tuje bistveni kvaliteti Taa. Tao ni ne 'bitje', niti 'ne-bitje' v kateremkoli smislu, ki ga Evropa lahko dojame. Ni niti bivanje, niti nek pogoj ali oblika bivanja. Enako TO MH ON (gr. NEBITJE; op.p.) ne podaja ideje Taa. Tao je povsem tuj vsaki taki vrsti misli. Iz njegove veze z »tistim principom, ki je nujna podlaga tega, da se nekaj dogodi« bi nemara lahko sklepali, da nam Heraklitovo »Postajanje« lahko pomaga opisati Tao. Toda Tao sploh ni nek princip take vrste. Za razumevanje Taa je potrebno neko povsem drugačno stanje uma od tega, ki je poznano kateremkoli evropskemu misleca vobče. Neobhodno je neomajno slediti pot spiritualnega dosežka po linijah, ki so jih naznačili Sufiji, Hinduisti in Budisti; in dosežemo trans, imenovan Nerodha-Sammapati, v katerem so uničene vse oblike zavesti, se v tem breznu ničnosti pojavi zametek nekega čisto novega tipa ideje, katere poglavitna značilnost je ta: da se celoten medsebojno povezan skupek Naših prejšnjih izkušenj sploh ne bi mogel zgoditi, razen vsled vrline te neopisljive nujnosti.

        Vse preveč boleče se zavedam, da je zgornji prikaz pomankljiv v vseh možnih ozirih. Še posebej, ker v bralcu predpostavlja precejšnje poznavanje predmeta, tako praktično moledujoč za vprašanjem. Pravtako se izkaže za povsem nerazumljivega povprečnemu bralcu, ki ga želim še posebej zainteresirati za stvar.

        Zavoljo tega bom poskušal razjasniti zadevo potom analogije. Poglejmo elektriko. Nesmiselno bi bilo reči, da ona je nek pojav, pod katerim jo poznamo. Zatekamo se v petitio principii, govoreč, da je elektrika tista oblika energije, ki je glavni vzrok takih in takih pojavov. Predpostavimo zdaj, da izločimo to idejo kot očitno nelogično. Kaj preostane? Ne smemo hitro odgovoriti, da »Nič ne preostane.« Obstaja nekaj v naravi zavesti, razum, zaznava, občutek, kar spada v domeno sveta, o katerem nam te stvari pričajo in ki je odgovoren za dejstvo, da te pojave sploh zaznavamo in ne nekih drugih; da mislimo o njih, kakor pač mislimo in ne drugače. Toda še globje od tega, kot del stvarnosti te zagonetne energije, ki je določila obliko naše izkušnje, nekaj določi to izkušnjo, da se sploh pojavi. Jasno je, ali naj bi bilo, da to nima nič skupnega s katerokoli platonsko predstavo o naravi stvarstva.

        Edini preostanek aktive v intelektualnem bankrotu evropske misli je hebrejska Kabala. Primerno razumljena predstavlja en neskončno elastičen sistem simbolizma, ki ne predpostavlja nobenih aksiomov, ne zatrjuje nobenih principov, ne zagovarja nobenih teoremov, in je zatorej prilagodljiv, če z njim rokujemo vešče, ter primeren za opis katerekoli zamisljive doktrine. Bila je predmet mojega nenehnega preučevanja od leta 1898, in njena neskončna vrednost se mi je izkazala ob študiju Tao Teh Kinga. Z njeno pomočjo sem lahko ideje Lao-tzeja pripisal redu, s katerim sem dodobra seznanjen, in čigar praktično vrednost sem vedno znova dokazal v njegovi uporabi za bazo analize in razvrščanja vseh arijskih in semitskih religij in filozofij. Navkljub esencialni težavnosti korelacije Lao-tzejevih idej s katerimikoli drugimi, je vztrajna raba kabalističnih ključev končno odklenila njegovo zakladnico.

        Ta dosežek je zlomil hrbtenico moje Sfinge. Ko sem enkrat zvedel Lao-tzeja v kabalistično obliko, je bilo preprosto rezultat prevesti v jezik filozofije. Prej sem že veliko postoril v izdelavi nekega novega jezika na osnovi angleščine, ob pomoči nekaj tehničnih izrazov, izposojenih iz Azije, in predvsem z uporabo ene nove koncepcije ideje Števila in algebraičnih ter aritmetičnih procedur za prenos rezultatov spiritualne izkušnje inteligentnim študentom.

        Ta predstavitev mojega prevoda Tao Teh Kinga javnosti zatorej ni povsem brez upanja. Upam in verjamem, da bo pozoren študij teksta, kakor ga razjasnjujem v svojih komentarjih, omogočil resnim aspirantom tajne Modrosti, da bodo dojeli (s precejšno točnostjo), kaj je Lao-tze učil. Vseeno moram vsem položiti na srce, da se bo bistvo njegovega sistema izmikalo intelektualnemu razumevanju, če le-to ne bo razsvetljeno od zgoraj z dejanskim živim izkustvom resnice. Tako izkustvo je moč doseži zgolj z odgovarjajočo uporabo v praksi, ki jo on zagovarja. In aspirant se ne sme zadovoljiti s samim dosežkom duhovne razsvetljenosti, najsibo še tako izvrstna in vrhunska. Vsi taki dosežki so jalovi, če jih nimamo zgolj za sredstvo, ne prej kot cilj spiritualnega napredovanja; infiltrirati se morajo v vsak detajl našega življenja, ne le duhovnega, temveč tudi čutnega. Tao ne bo nikdar spoznan, dokler nam ne bo razložil najtrivialnejša dejanja vsakodnevne rutine. Usodna napaka je, če delamo razliko med duhovno pomembnostjo meditacije in igranjem golfa. S tem ustvarjamo notranji konflikt. »Nikar med vami ne delajte kake razlike med neko rečjo & neko drugo rečjo, kajti s tem pride bolečina.« Tisti, ki pozna Tao, ve, da je izvor vsega, brez razlike; najvzvišenejša duhovna ekstaza in najvsakdanjejši notranji vtis sta z našega vidika enako prividna, brezvredni maski, ki skrivata, z groteskno pobarvano, lažno in brezživljensko lepenko, živi obraz resnice. Toda z drugega vidika, sta oba enako izraz ekstatičnega genija resnice – naravni podobi reakcije med našim lastnim bistvom ter našim posebnim okoljem v trenutku svojega nastanka. Obe enako izpričujeta Tao, preko katerega, v katerem in od katerega, obstajata. Če ju cenimo sama zase, zanikamo Tao in se izgubljamo v utvari. Če ju preziramo, zanikavamo vseprisotnost Taa ter trpimo privid žalosti. Če razlikujemo med njima, potem potrjujemo prekleto dvojnost ter se predamo blaznosti intelekta, da prekrije intuicijo resnice, in tako povzročimo državljansko vojno v zavesti.

        Od 1905 do 1918 je bil Tao Teh King moj stalni predmet preučevanja. Nenehno sem ga priporočal svojim prijateljem kot vrhunsko mojstrovino modrosti, in sem bil vedno razočaran, ko so izjavljali, da nanje ne naredi nobenega vtisa, posebej kadar je moj predhoden opis knjige vzbudil v njih silno zanimanje. Tako sem spoznal, da tiči napaka v Leggejevem prevodu, in čutil sem se prisiljenega podvzeti nalogo predstavitve Lao-tzeja v jeziku, sporočenem preko simpatetičnega razumevanja, ki sem ga bil deležen vsled iniciacije in duhovne skušnje. Tekom svojega Velikega Magikalnega Umika na otok Aesopos sredi reke Hudson poleti 1918 sem se lotil dela, a sem takoj ugotovil, da sem povsem inkompetenten. Zato sem se prizval nekemu Adeptu z imenom Amalantrah, s katerim sem bil tedaj domala v vsakodnevnem stiku. Rade volje mi je prišel v pomoč ter mi predočil en kodeks originala, ki mi je z absolutno gotovostjo prenesel točen pomen besedila. Lahko sem predvidel brez obotavljanja ali dvoma natančen način, vsled katerega je bil Legge zaveden. Kitajsko je sicer prevedel izredno skrbno, vendar je bil domala vsak verz njegove razlage povsem zmoten. Nobene potrebe ni bilo nanašati se na tekst z vidika poznavanja jezika. Moral sem le parafrazirati njegov prevod v luči pristnega poznavanja resničnega pomena uporabljenih izrazov. Vsakdo, ki se bo potrudil primerjati dve verziji, bo presenečen, ko bo videl kako rahlo remodeliranje nekega odstavka zadostuje za pregon trdovratne obskurnosti predsodkov, in za sprostitev studenca v reko žive svetlobe; ter za navdih grčave proze učenosti v vzbrst cvetja liričnega plamena.

        Zaključil sem svoj prevod v treh dneh, a sem tekom zadnjih dvajset let stalno pretehtaval vsak stavek. Rokopis sem posodil mnogim prijateljem, učenjakom, ki so hvalili moje delo, in aspirantom, ki so priznali njegovo prikladnost, da predstavi duha Mojstrovega učenja. Tisti, ki jih je razočarala Leggejeva verzija, so se navdušili nad mojo. Ta okoliščina sama po sebi zadostuje, da me prepriča v to, da trud ljubezni ni bil zaman, in me napolni z navdušenim zaupanjem v to, da bo sedanja publikacija prispevala k izpolnitvi moje Resnične Volje, zavoljo katere sem tudi prišel na zemljo. Dajmo, izstisnimo iz muk in žalosti tisto najboljše, za kar je človeštvo sposobno. Naj se izpolni moja Volja, da se odpro portali spiritualnega dosežka za moje soljudi, da bi dosegli radost tiste realizacije Resnice izpod pajčolanov začasnih zmot, ki mi je razsvetlila oči in napolnila moja usta s pesmijo.

        Tu si torej.

Ljubezen je zakon, ljubezen v skladu z voljo.

Bratsko Tvoj, 666