Ženska opasana z mečem

Drage naše ženske, matere, ljubice, čistilke, kurve, tiste poceni in tiste iz višjih krogov, prav tako zdravnice, voznice tovornjakov, lezbijke in tudi feministke, ja tudi,  ter vse ostale, brez razlike. Danes sem izbral to poglavje iz knjige Svoboda je dvorezen meča (ker jutri bom verjetno preveč pijan ;)) in je namenjen Vam za 8. marec:). Vem, da je malo predolgo za brat, ker ste preveč zasedena, pa vendar. Drugače pa velja razmislit tudi o tisti zgodbi o Afroditi, katera se je predala vsemu, t.j. Panu in kljub temu (ali ravno zaradi tega) ostala Čista Devica :). Paradoksalno, ampak Bogovi že vedo.

VI.Poglavje iz knjige JOHN WHITESIDE PARSONSA:

SVOBODA JE DVOREZEN MEČ

VI.  ŽENSKA  OPASANA  Z  MEČEM

   Tebi, ženska, lepa in pozabljena  odrešiteljica  rodu,  si drznem nasloviti tole poglavje. To, kar te vznemirja zdaj, ni norost, ni greh, ni  bedastoča,  temveč  je  življenje,  novo življenje. Radost in ogenj,  ki  bo  zaplodil  novi  rod,  in ustvaril novo nebo in novo zemljo. Ko si bila otrok, mar te nista nagovarjala veter in sonce? Mar nisi slišala glasu planin, glasov reke  in  nevihte?  Mar nisi slišala zvena zvezd, in glasov v tišini, neizrekljivih?

   Mar nisi odhajala gola  v  gozd,  odeta  v  veter,  da  bi občutila objem Pana? In je tvoje srce navdala pomlad,  da  bi vzcvetelo s poletjem in se spet užalostilo z volkom zime.  Te stvari so zaveza, in v njih je resnica, ki je večna. In iskala si družabnike, ponosnih src, kakor ti, in jih nisi našla, razen v nepovratnih spominih, v sanjah in  pesmi. Ker si naletela na gorje v svetu, gorje tišine in žalosti, in tvoji družabniki so hodili okrog v krivdi in sramu, v  strahu in sovraštvu, grehu in obžalovanju greha, in bila si sama. Ah, bil je smeh, toda vročičen smeh, užitek, toda potuhnjen užitek in skrit, nezadovoljen in  osramočen.  Tvoje  srce  je polno žalosti. Vendar ne žaluj, moja ljubljena. Veseli se, in brez strahu. Kajti v tebi je pesem, ki bo  pretresla  tišino, in ogenj, ki bo izžgal nesnago. Ti si odrešenica, odrešenica greha in žalosti, krivde in sramu, ti, ženska, oh, utelešena  krasota!  Kako  dolgo  si služila uklenjena, sužnja pohoti svinj, in krivde svinj?  Kako dolgo si trpela  žaljivo  ponižanje  svojega  svetega imena,  vlačuga,  ali  molče  prenašala  nečastno  ponižanje, imenovano, čednost? Ti dobro poznaš grmado, sramotilni steber,  bič,  rešetke, verige, zapor in  živo zazidavo,  ki  so  služili  njegovemu gospodarju.

   Je bila ta vez bojazen, slabotnost, je bila to strahopetnost ali manjvrednost? Oh, sramota človeka,  nič od tega ni bilo, to je bila ljubezen. Moški  je  bil  križan  za odrešitev, ki ni  uspela.  In če bi bilo desetkrat  deset milijonov mož križanih, ta sramota ne bi bila odkupljena.  Svečenik, oče, soprog, ljubimec,  ječar,  sodnik,  rabelj, prevarant,  izsiljevalec, uničevalec, ti so bili tvoji ljubimci, tvoji gospodarji, o oskrunjena ženska. Vendar jih pomiluj, kajti tudi oni so iskali ljubezen. Vendar je konec, in  začetek in spet  začetek in vsa prihodnost je s teboj. Ti si namreč mati novega rodu, odrešenica  in  ljubimka  novega  človeka, človeka, ki bo svoboden.

   Povedal ti bom nekaj o moških.  Oni  si  želijo  troje  od ženske; da bi jim bila mati, več od njih samih, soproga, manj od njih, in ljubimka, ki bi jim bila enaka. Materi  se  vendo upirajo, soprogo zaničujejo, ljubimka se jim vedno izmika.

   Poglej soproga; kako sovraži žensko  in  beži od nje, v strahu, da je ne bi ugonobil.

   Poglej velikega  ljubimca,  kako  grabi za ljubezen, pa njegove roke vedno grabijo v prazno.  To so podivjani in prestrašeni otroci, ki se igrajo  igre proti temi. In tisti, ki nosijo ščite in meče, ki besnijo  in ubijajo, mar niso oni najbolj prestrašeni od  vseh?  Zato  se jih usmili in jim odpusti.

   V starih časih so bili moški za eno sezono, nato so zrasla mesta in je prišla blaginja  in  pa  prosti  čas,  in  enigma sfinge, in so se vsi spremenili v napudrane papagaje,  voljno sprejemajoč apsurd.

   Potem krščanstvo, opij za sužnje, aperitiv za  barbare,  z nasprotnim delovanjem, da jim pokvari prebavo, in korobač  za gospodarje sužnjev.  Faust je prototip za srednji vek, pa  ne  tisti  Faust,  o katerem nam je povedal zgodbo Kit  Marlowe. Temveč  temnejši Faust, Gilles de Retz, ki je izdal Dekle v svoji sli po  moči in je nato uničen molil Boga v svoji Kapeli in začel z  vsemi grozodejstvi v svojih kleteh.

   In tako gre ta grozna zgodba, dokler se moški, šokiran  od svojih lastnih nočnih mor, ni obrnil v sanje o svobodi.  Glas Voltaira, izmučen, ciničen, naveličan  neumnosti,  je bil ta, ki je začel z uvodnim taktom silovitega in rogajočega preludija; Tom Paine, en mož, en pravi mož, ki so ga na koncu strtega izdali vsi leseni šampijoni;  Cagliostro, ki se je koval v maščevanju  Templarjev  z  žensko in ogrlico; Will Blake, govoreč v  nerazumljivem  jeziku  angelov;  Shelly  in njegova lepa brezplodna gesta; Swinburne, ki je domala oživel Helado, preden so tudi njega strli; Byron,  Puškin,  Gautier, vsi instrumenti v preludiju  simfonije,  ki  nikoli  ni  bila odigrana.    In znanost, kako nas je hotela rešiti. Ta krasni novi svet Huxleya, Darwina, Hegla in H.G.Wellsa, z  glasom  Spenglerja, ki se edini ni strinjal. Znanost, ki  bi  na  novo  ustvarila svet,  mednarodni  jezik,  univerzalno  bratovščino,  onstran nacionalnosti,  predsodkov  ali  prepričanj.  Hiša  iz  kart, krasna vizija, kako je padla. Ti stvarniki nove dobe,  ki  si ne upajo govoriti niti  misliti  brez  dovoljenja  vojaščine. Neuklenjeni titani, ki bi viseli, če bi govorili  preko  neke meje, kje je vaš novi svet?

   Šampijoni, kje je  svoboda?  Kaj  je  bilo  narobe?  Lahko ugibamo, toda razrešiti tega ne moremo. Za odgovor se  moramo obrniti na žensko.

   Bilo je pred mnogimi tisoči let, preden  se  je  zgodovina začela pisati, ko je prišlo do  spremembe.  Naš  spomin  mora poseči še dlje. Zakaj tega nismo zmožni, ki smo izšli iz  teh ledij, čeprav je davno tega, v  dobi  Izide,  ki  jo  napačno imenujemo matriarhat.  To  ni  matriarhat,  kakor  si  ga  mi predstavljamo, vladavina nasilnih žensk ali frustriranih kur. To je enakost. Ženska je svečenica, v njej  počiva  misterij. Ona je mati, rodnica, vendar blaga, ljubimka, naenkrat  polna strasti in vzvišena, žena, spoštovana in ljubkovana.  Ona  je čarovnica. Ona je enakovredna. Brez  razlikovanja, mož, vojskovodja, lovec, soprog, ljubimec, mislec, praktik. Ženska, svečenica, čuvarka  skrivnosti,  sibila  nezavednega, prerokinja sanj. Tako uravnoteženo; stabilnost.

   Potem, nezaslišana katastrofa, patriarhat, arhetipiziran z demonsko  monoseksualno  pošastjo,  Jehovo.   In   zadaj,   v vladavini svečenika, je ženska  manjvredna  žival,  moški  pa superiorni bog, osamljen  in  v  milosti  svoje  brezmilostne inteligence. Vojna je, vojna brez smotra,  in  potratna,  med čustvi,  ki  morajo,  in  razumom,  ki  noče.  Vse   religije patriarhata so samonasprotujoče si  pošastnosti  -  Judaizem, Krščanstvo,  Budizem, Mohamedanstvo, fašizem, komunizem, demokracija, znanost in vsa druga prepričanja in vere svete zgodovine. To je dogma, prepričanje utemeljeno  na  aksiomih, ki jih veter intelekta razprši kot slamo, in na tej  majavi strukturi je človek zgrešil, in mora  zgrešiti, saj ve  za njeno jalovost, za  katero se bori z bolestno   mrzlico frustracije. On se zaveda, da je majhen deček, ki se  igra  s postavljajočimi igračami in kemijskimi sadikami,  in  se  gre ravbarje in žandarje v igri, ki gre predaleč.

   Izgubil je svojo mati, izbral je napačno soprogo, ljubimka ga izneverja. Misterij se ne nahaja več v templju, pregnal ga je senilen in samozadovoljen koncil brad. Ženska, ženska, kje si vendar? Vrni se, ženska, spet nazaj k nam ! Odpusti, pozabi, vsedi se v naš tempelj, primi nas za roke, poljubi nas na ustnice, reci,  da  nas  ljubiš,  in  da nismo sami. Čarovnica, vstani iz pepela grmad, znova!

   Poglej, v dianičnih kultih se je nadaljevala stara pot. Te krasne in strašne ženske, Messalina, Toffana, La Voisin in de Brinvilliers, so se izvrstno maščevale. In ostali, ženske  in tudi moški, so iskali prepovedano skrivnost v tajnih obredih, in prodali to kratkotrajno združitev za grozno ceno. To je bilo upanje device Orleanske in upanje milijonov, da je končno prišla ženska, ki bo odrešila svet.  Naj  te  njena vera in njena napaka pouči, da nedolžnost ni zaščita. Bodi zvita, oh, ženska, bodi modra, bodi prefinjena,  bodi brez milosti. Rekel sem, razumi, odpusti, pozabi. A ne pozabi preveč. Ne zaupaj nobenemu, razen sebi. Govoril sem o teh  velikih  zastrupljevalcih,  a  obstaja hujše maščevanje. Vedi,  da  so  vsa  maščevanja,  maščevanja samemu sebi, in najstrašnejše je maščevanje, ki ga  podvzame frigidna ženska. Računaj na milijone in desetmilijonov takih. Ne oziraj se na to, kaj ona reče svojemu možu  ali  ljubimcu, pazi na to kaj ona reče svojemu zaupniku, svojemu doktorju. Toda pri mnogih leži vzrok globje.Ta je v dveh stvareh, v nezmožnosti njenega partnerja, da bi bil  moški, in  njeni nezmožnosti, da bi bila resnična do same sebe. Obstaja črna ubijalska krivda, s katero starši  zastrupijo svoje otroke, in to je vzrok frigidnosti.

   Obstaja zastrta incestoidna ljubezen. Obstaja strah pred boleznijo, in pred otroci.

   Toda ti, ki nekaj veš o teh rečeh, potemtakem ne imej sramu. Moč ni prirojena, temveč se jo pridobi z  razumevanjem in premagovanjem.

   Pojdi zatorej svobodna! Poj tisto staro, divjo pesem: EVOE IO, EVOE IACCHUS IO PAN IO PAN EVOE BABALON!

   Pojdi k planinam in oceanom in v gozd, pojdi gola  poleti, da si znova pridobiš staro radost in ljubi srečna in svobodna pod zvezdami.

   Mar ni telo čudovito? V tem je skrivnost. Telo oblikuje um. Objemi strah, potrtost, sovraštvo, nato poglej telo – ali bolje, ne glej ga. Temveč pojdi svobodna, vesela, brez  ovir, teci malo gola. Potem poglej kako ti bodo lica  pordela,  in prsi nabrekle, sproščene postave, plapolajočega ritma. Vse bolezni in deformacije izrodi strah in sovraštvo. Zato, oh, ženska, se imenuješ zdraviteljica.

  Ženska, svečenica iracionalnega sveta! Iracionalnega, toda neizmerno pomembnega,  in kako smrtonosnega,  ker je nepristopen in zanikan. Mi nočemo biti pijani, ubijalski,  frustrirani,  obubožani in bedni brez vzroka. Te stvari niso smotrne ali  znanstvene, vendar obstajajo. Pravimo, da ne maramo vojne. Vendar je vzrok vojne psihološka nujnost in vojna se bo nadaljevala, dokler ta nujnost ne bo izpolnjena na kakšen drug način. To nam nič ne pomaga, če rečemo, da bomo ljubili to osebo ali jo sovražili,  ker  je  to razumljivo.  Mi  smo ganjeni hočeš-nočeš proti našemu razumu in moč naše volje  izbija iz nezavednega, iracionalnega sveta, od sil,  ki nam  govore v sanjah, v simbolih in v naših lastnih nerazumljivih dejanjih, in to se lahko razreši  le z  razumevanjem,  ki  se  imenuje ženska. Samo potom razumevanja lahko volja in inteligenca zmagata, drugače nista nič več kot slepi uničujoči sili. Ženska, odvrzi nečastna orožja. Odvrzi  zlobo in strup, lažno frigidnost in zmotno bedastočo. Izvleci meč, dvorezni meč svobode, in  pozovi  moškega,  da se sreča s teboj v poštenem spopadu, moža, ki ti je sposoben biti soprog, zmožen za očeta tvojim orličem.

   Pokliči ga, preizkusi ga z mečem in te bo vreden. Kajti vidva sta arhetipa novega rodu.  Nekje v tem svetu danes živi  ženska, za katero je meč skovan. Obstaja nekdo, ki je slišal trobente nove dobe, in ki se bo odzval. Ona se bo odzvala,  ta nova ženska, temu vzvišenemu trušču zvezdnih tromb; prišla bo  kakor  uničujoči ogenj, kakor razburkana  pesem,  glas  v  sodnih  dvoranah, zastava načelu armad. Prišla bo opasana z  mečem  svobode  in bodo pred njo trepetali kralji in svečeniki,  in  bodo  padla mesta in kraljestva, in imenovala se bo BABALON, škrlatna ženska. Kajti ona bo strastna in ponosna; ona bo prefinjena in smrtonosna, ona bo neustavljiva in nepremagljiva kot  golo rezilo. In ženske se bodo odzvale njenemu bojnemu  klicu, in odvrgle bodo svoje lisice in verige, in možje bodo odgovorili na njen izziv, odvračajoč se od neumnih poti, in malih  poti; ona pa, ki bo sijala kakor rdeča zvezda večernica v krvavem sončnem zahodu Gotterdamerunga, bo znova zasijala kot  zvezda jutranjica, ko bo noč minila in bo nova zora udrla v Panov vrt. Tebi, oh, neznana  ženska, je poverjen meč. Obdrži zaupanje!