Še o rožiču :)

Tukaj je še nekaj podatkov o rožiču, katerega se kar nekako ne morem "otrest". Kot se vidi iz spodnjega zapisa ima precej tudi tistih pomembnih vitaminov, katerih je vedno premalo v naši prehrani. Je poceni in tudi to, da ne povzroča alergij, kaže na njegovo "kvaliteto".

Rožiči so sa­dež, ki zra­ste na dre­ve­su rožičevcu (Ce­ra­to­nia si­li­qua). Do­mo­vini rožičevca sta Si­ri­ja in Mala Azi­ja, od tam pa se je raz­širil že v an­ti­ki po vsem Sre­do­zem­lju. Pri nas ra­stejo na ne­ka­te­rih ob­močjih slo­ven­ske­ga dela Is­tre. Naj­niž­ja zim­ska tem­pe­ra­tu­ra, ki jo pre­ne­se to dre­vo brez ško­de, je –4,5 sto­pinje Cel­zi­ja. Uvrščamo ga v družino rožičevk (Cae­sal­pi­na­ce­ae). Ra­ste v obliki grma ali dre­ve­sa in zra­ste do 15 metrov vi­so­ko. Iz čoka­te­ga deb­la se raz­raščajo veje na vse stra­ni in se­stav­lja­jo go­sto krošnjo, ki daje v vročem in sušnem oko­lju, kjer rast­li­na ra­ste, ve­li­ko sen­ce. Skor­ja dre­ve­sa je rja­vo rdečka­sta. Per­na­to de­lje­ni listi so par­ni in ima­jo 3 do 5 li­stičev, ki so zgo­raj svet­leče tem­no ze­le­ne bar­ve, spod­nja stran pa je si­nje ze­le­na, pozneje pa po­sta­ne rja­vo rdečka­sta. Pri­li­sti so drob­ni in od­pa­de­jo. Cve­to­vi so majh­ni, ze­len­ka­sti, ra­ste­jo v kla­sih na krat­kem pec­lju in poženejo na sta­rih ve­jah ali kar na deb­lu. Cve­ti sep­tem­bra in ok­to­bra, vzpo­red­no z zo­re­njem plo­dov.

Bo­ga­ti z vi­ta­mi­ni

Plo­do­vi so užitni slad­ki stro­ki, ki so spr­va ze­le­ne bar­ve, ko pa do­zo­ri­jo, so rja­vo vi­jo­ličaste bar­ve, dol­gi od 10 do 20 cm, širo­ki pa od 2 do 4 cm. Plod je zrel po enem letu, nato pa od­pa­de z dre­ve­sa. Pod trdo lu­pi­no so skri­ta drob­na, svet­leče rja­va se­me­na (v stro­ku jih 10 do 16). Stro­ki so slad­ke­ga oku­sa in vse­bu­je­jo ve­li­ko slad­kor­ja, ve­li­ko škro­ba, ne­kaj be­lja­ko­vin in maščob in čre­slo­vi­ne, bogati so s pro­vi­ta­mi­nom A, vi­ta­mi­ni sku­pi­ne B, vi­ta­mi­nom C in D. Rožičevi stro­ki pa vse­bu­je­jo tudi rud­nin­ske sno­vi, in si­cer ve­li­ko ka­li­ja in fos­for­ja.

Ro­ži­če­va moka in čo­ko­la­da

Roži­če so kot hra­no upo­rab­lja­li že pred več kot 5000 leti. Ne­koč so ro­ži­či ve­lja­li kot hra­na za rev­ne lju­di in za ži­va­li. Stro­ke so zmle­li v moko, jed­li – žve­či­li pa so jih tudi pre­sne. Iz njih so pri­do­bi­va­li celo slad­kor in ku­ha­li žga­nje. Mle­li in ku­ha­li so celo ro­ži­če­va se­me­na in jih upo­rab­lja­li za zgoš­če­va­nje. Pra­že­na se­me­na pa so upo­rab­lja­li kot kav­ni na­do­me­stek. Ne­koč so ro­ži­če upo­rab­lja­li kot na­do­me­stek ka­ka­va, kar je da­nes še po­sebno do­bro­doš­lo za ti­ste, ki so aler­gič­ni na ka­kav ali čo­ko­la­do.

Ce­nje­ni v ku­hi­nji aler­gi­kov

Zaradi vse­ga tega se ro­ži­či v ku­hi­nji zno­va uve­ljav­lja­jo in so ce­nje­ni pred­vsem v ku­hi­nji aler­gi­kov. Gro­bo mle­te ro­ži­če upo­rab­lja­jo kot na­dev za po­ti­ce, štru­klje in raz­na pe­ci­va na­me­sto le­šni­kov, man­dljev ali ore­hov, tudi zato, ker so po­ce­ni in ker so oku­sni. Iz fino mle­te ro­ži­če­ve moke ozi­ro­ma pra­hu pa de­la­jo ro­ži­če­vo čo­ko­la­do. Ro­ži­če­va čo­ko­la­da ve­lja za bolj zdra­vo od na­vad­ne čo­ko­la­de, saj vse­bu­je manj maš­čob in je brez umet­nih do­dat­kov. Iz ro­ži­če­ve­ga pra­hu si lah­ko pri­pra­vi­mo tudi ro­ži­čev »ka­kav« ali ro­ži­čev pu­ding in ro­ži­če­vo kre­mo.

An­dre­ja Haupt­man Med­ved