Deluj po svoji volji in to naj ti bo ves Zakon. - AL I:40

nedelja, 6. februar 2011

O okultnem značaju Lune

Spodnji odlomek je samo del XIV. poglavja, kateri se nanaša na Luno, iz romana Moonchild od A.C. 



Poglavje XIV
Poučna razprava o okultnem značaju Lune, njeni trojni naravi, štirih fazah in osemindvajsetih postajališčih, ...


         Ljudje antike, katerih modrost prezirajo tisti, ki je niso nikdar preučili, a so zadovoljni s pretvezo, ki sicer ne prevara nikogar, da razumejo sodobno znanost, bi z nasmeškom na ustnicah pripomnili, da “najnovejša odkritja” pogosto spominjajo na katero od Aristotelovih domislic ali Heraklitovih špekulacij. Zakotnejše ameriške univerze, na katerih se poučuje kmetovanje ali rudarstvo in nekaj postranskega “neuporabnega” znanja za zabavo, so polne domišljavih malih profesorjev, katerim v Londonu ali Berlinu ne bi dovolili pometati laboratorijev. Ambicija teh ljudi je izboriti si ilustriran intervju v sobotni prilogi, z izčrpnim poročilom o njihovih čudovitih odkritjih, ki so zrevolucionizirala umetnost sesanja jajc. Še posebej so strogi do starih primerkov kot je Charles Darwin. V svoji nevednosti verjamejo napihnjenostim prilizovalcev demokracije, ki vsakodnevno blebečejo o napredku, vse, kar je starejše od šestih mesecev, pa se jim zdi zastarelo. Ne vedo, da to drži le za gromoglasne gobaste traparije, katerim oni pravijo resnica.
         Bistvena razlika med antično in sodobno znanostjo sploh ni na polju teorije. Sir William Thomson je bil prav tak metafizik kot Pitagora ali Raymond Lully, Lukrecij pa ravno tolikšen materialist kot Ernst Haeckel ali Buchner.
         Vendar smo mi iznašli načine zanesljivega merjenja, ki jih oni niso poznali, zaradi česar so naše metode klasifikacije bolj kvantitativne kot pa kvalitativne narave. Kot posledica tega je precejšen del njihove znanosti nerazumljiv; ne vemo več natančno, kaj so mislili s štirimi elementi ali tremi aktivnimi principi: žveplom, merkurijem in soljo. Del tradicije so ohranile združbe modrih, ki so se zaradi preganjanj umaknili in starodavno znanje šepetaje predajali drug drugemu, saj je posedovanje katerekoli knjige razen molitvenika veljalo za herezijo.
         Devetnajsto stoletje je strmoglavilo večino nekdanje cerkvene tiranije, na začetku dvajsetega pa je znanje zopet postalo mogoče posredovati javnosti. Modreci so se zbrali, in odkrili zanesljivega študenta, ki je posedoval potrebno literarno sposobnost. Revidiral je in zagotovil antično znanje, ter ga naposled objavil v vrsti periodične enciklopedije, imenovane Ekvinokcij, katero je zaradi stalnega povpraševanja že takrat bilo skoraj nemogoče kupiti.
         V antični znanosti je velik del klasifikacije slonel na planetih. Stvari, ki so po naravi vroče in ognjene, kot naprimer levi, poper in vročica, so spadale pod Sonce, Jupitra ali Mars; stvari, ki so bile hitre in subtilne pod Merkurja, hladne in težke pa pod Saturna.
         Toda lastnosti večine planetov se v različnih razmerjih pojavljajo skoraj v vseh stvareh, in bolj ko so njihove lastnosti uravnovešene in združene, bolj naj bi stvar bila popolna, oblikovana bližje božanski popolnosti. Samemu človeku so rekli mikrokozmos, podoba stvarnika. V njem so vsebovani vsi planeti, v njegovi naravi pa so predstavljena celo znamenja zodiaka. Energija Ovna se nahaja v glavi, Bik daruje marljivost in vzdržljivost človekovim ramenom, Lev predstavlja pogum njegovega srca in ognjevitost značaja; kolena, ki služijo za odskok, spadajo pod Kozoroga, vse skupaj pa je razmejeno in nadalje razpodeljeno v lepoti in harmoniji in tako tudi deluje.
         V tem nenavadnem jeziku predstavlja Luna predvsem vse receptivne stvari, saj je mesečeva luč le odsev sončeve. Tako je “lunarno” skoraj sinonim za “žensko.” Ženska je spremenljiva, v celoti zavisi od vpliva moškega; v določenem trenutku je plodna, v drugem neplodna, glede na fazo pač, v kateri se nahaja. Vsak dan gre Luna na svoji poti skozi določen del zodiaka, in njen vpliv v tistem trenutku ali postajališču, kot so mu rekli, je v skladu z domnevno naravo ustreznega ozvezdja. Prav z namenom, da bi Iliel bivala v harmoniji s sleherno lunarno lastnostjo, je bila urejena njena vsakodnevna rutina.
         Toda iznad teh neznatnih detajlov je veliki značaj Lune, ki je po svoji naravi trojen. Ona je namreč Artemis ali Diana, sestra Sonca, sijoča deviška boginja, zatem Izis-učiteljica, ki človeku prinaša luč in čistost, ter je vez med njegovo animalno dušo in večnim jastvom; ona je Perzefona ali Prozerpina, duša dvojne narave, ki polovico leta preživi na zemlji, polovico pa v Hadesu, saj je mati ni uspela dokončno vrniti nazaj na zemljo, ker je zaužila granatno jabolko, ki ji ga je bil ponudil njen gospod. In nazadnje je Hekata, ki je povsem peklenska stvar, jalova, grozljiva in zlobna kraljica smrti in zlonosnega čarovništva.
         Vsi trije značaji so vsebovani v naravi ženske. Artemida je nedotakljivo, nežno in žareče bitje; Hekata je babura, ženska, za katero ni več upanja materinstva; njena duša je črna od zavisti in sovraštva, ki ga čuti do srečnejših smrtnikov; ženska v cvetu življenja je Perzefona, zaradi katere je Demetra preklela polja, ki niso več dajala žita, vse dokler ni Hades privolil in ji dopustil polovico leta bivati na zemlji. Ta “Luna” starodavnih ljudstev ima resničen psihološki pomen, ki je smiselen tako danes, kot v časih, ko so Mitrini svečeniki žrtvovali svoje bike. Ona je duša - ne večno in nemrljivo Sonce resnične duše, temveč animalna duša, ki je njena projekcija, in podlega spremembi in žalosti, igri vseh sil univerzuma, katere “odrešitev” predstavlja razrešitev kozmičnega problema. Seme ženske je namreč tisto, ki stre glavo kače, in to simbolično stori vsaka ženska, ki si izbori materinstvo.
         Vse ostale so zares lahko deviške kot Artemida, svečenica svetega in neizrekljivega obreda, a z naslednjo izjemo: neuspeh doseči zadani si cilj, jih pripelje na temno stran Lune, v hladno in jalovo domovanje preklete Hekate.
         Sedaj vidimo, kolikšen je obseg teh idej, kako občutljiva je formula ženske, ki obsega vse te skrajnosti, katere tako pogosto doživlja v enem samem trenutku - glede na naravo vpliva, kateremu v danem trenutku podlega.
         Cyril Grey je nekoč na srečanju sufražetk med svojim govorom dejal:
         “Ženske so brez duše, imajo samo spol; ne poznajo nobene morale, ampak le svoje kaprice; njihov um je vladavina drhali, zato bi morale samo one, in izključno one, imeti volilno pravico.”
         Izžvižgan je sedel na stol in v naslednjih štiriindvajsetih urah prejel štirinajst poročnih ponudb....

Ni komentarjev:

Objavite komentar